Srbija
Hrvatska
Bosna i Hercegovina
Gloria Branciani je pred leti, najprej pod psevdonimom, nato tudi s polnim imenom, v članku italijanske novinarke Federice Tourn in kasneje pred mediji z vseh vetrov poskrbela, da je svetovna javnost izvedela, kdo je do tistega trenutka zelo cenjeni jezuit in svetovno znani ustvarjalec mozaikov Marko Ivan Rupnik, ko ni na očeh javnosti. Branciani, nekdanja redovnica skupnosti Loyola, je izpričala, kako jo je Rupnik devet let duhovno, psihično in spolno zlorabljal in to utemeljeval z vero in duhovnostjo, ki ju je hkrati povezoval s svojim ustvarjanjem. V trenutkih, ko je stopila pred javnost, ji je ob strani stala še ena nekdanja Loyolka, Mirjam Kovač, ki je bila prav tako deležna Rupnikovih manipulacij, in odvetnica petih nekdanjih redovnic, ki so ga prijavile cerkvenim oblastem, Laura Sgrò. Tedaj še v ozadju, so vse naštete skupaj z režiserko Loreno Luciano snovale film Nune proti Vatikanu, ki je bil prikazan na nedavnem Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani. Ob tej priložnosti je vseh pet pogumnih žensk - katerih cilj je, ne le, da bo tudi Vatikan prek cerkvenega sodišča pritrdil pričanjem nekdanjih redovnic, temveč predvsem, da bi opogumile druge žrtve spolnih zlorab, ki še vedno molčijo, in opolnomočile mlada dekleta, ki vstopajo v redovne skupnosti, pravočasno prepoznati potencialno nevarnost - govorilo za N1. Peterica, ki daje vtis izjemne povezanosti ter se med sabo nenehno bodri ter občasno tudi zelo intenzivno izmenjuje mnenja o tem, kar ena pove, je govorila o nastajanju filma, pristopih predatorjev, občutkih krivde, s katero se sooča žrtev ... Pa tudi o tem, ali je ob vseh novo sprejetih cerkvenih dokumentih in pravilih o zaščiti mladoletnih in ranljivih odraslih oseb tudi dejansko prišlo do sprememb v odnosu klera, ko gre za prijave in obravnavo domnevnih žrtev. Ter kdo vse je tako v Vatikanu kot v Katoliški cerkvi na Slovenskem ščitil in še vedno ščiti Rupnika ter kam da slednji dejansko sodi.
"Stara sem bila 20 let. Moja velika želja je bila, da bi živela in delala za in z Bogom. Postati sem želela misijonarka. Hkrati sem bila vselej razpeta med umetnostjo in duhovnostjo," je le nekaj stavkov, s katerim v filmu Nune proti Vatikanu nekdanja redovnica Gloria Branciani (GB) opiše razloge, zakaj se je kot študentka medicine na priporočilo ene od redovnic pavlink, naj spozna patra Rupnika, znašla v njegovem začaranem krogu psihičnih, duhovnih in spolnih zlorab.
Slednji je, kot izhaja iz izjave novinarja in dopisnika CNN iz Vatikana Johna L. Allena v dokumentarnem filmu, v 90. letih prejšnjega stoletja v Vatikanu veljal za Michelangela papeža Janeza Pavla drugega. Užival je status super zvezde.
Če jo je na začetku – spoznala ga je leta 1985 – v vsem podpiral in duhovno vodil, da se je lahko poglobila v vero, je hkrati počasi začel stiskati obroč in bil v svojih manipulacijah in zlorabah vse bolj grob. Še posebej po njeni pridružitvi skupnosti Loyola, katere ustanoviteljica in predstojnica je bila Ivanka Hosta, medtem ko je bil on njihov spovednik in duhovni vodja. Dobesedno zastal je gledalcem - tako v Cankarjevem domu kot Kinodvoru - ob ogledu dokumentarnega filma - dah, ko Branciani v filmu pove: "Ko mu enkrat nisem dovolila, da bi me slekel in se me dotikal, me je ostro napadel. Rekel mi je, da duhovno ne bom več rasla. Da sem uboga reva, ki jo mora fu…., da jo reši." Spet drugič, ko se je prestrašila, da bi lahko zanosila, je dejal: "Če je vse to igra, če si ti božja modrost, je tudi splav igra."
To ni film o Rupniku. To je film o Glorii, njeni poti, moči, da kljub vsem travmam zbere pogum in spregovori javno. Da se ne bi več ponovilo. Nikomur.
V filmu pripoveduje z neverjetno mirnostjo tako o Rupniku kot o odzivih pristojnih cerkvenih dostojanstvenikov, ko jih je soočila z zlorabami in prijavo. Tudi v živo daje vtis neizmerne miline. V njej ni ne sovraštva ne želje po maščevanju.
"Nosilka luči" brez maščevalnosti in sovraštva
Kaj občutite danes ob omembi Rupnika. Kakšni občutki vas prevevajo, ko zagledate njegovo podobo na filmskem platnu ali v medijih?
GB: V tridesetih letih od prve prijave sem šla skozi različne faze. Ko sem ga prijavila prvič leta 1993, tega nisem naredila, ker bi se želela maščevati, čeprav me je zelo ranil, bila sem povsem uničena, a v sebi nisem čutila jeze ali zamerljivosti. Tega tudi nisem naredila, ker bi želela odškodnino. Želela sem samo, da se to, kar mi je delal, konča. Žal mi je zanj, saj je oseba, ki se ni sposobna soočiti sama s sabo, izgubljen je v svoji duši.
Lorena Luciano (LL): Ko sem Glorio srečala prvič, v njej ni bilo sovraštva, in to je veliko povedalo o njej. Tudi sam pogovor je od krika bolečine prestavila v pot, ki jo je prehodila v minulih desetletjih. Ko smo snemali film, je ostala zvesta sebi in ideji prehojene poti. Kar se je spreminjalo, je bila vedno večja jasnost, sporočilnost. Ona je v filmu nosilka luči.
GB: Sama ne želim čutiti sovraštva. To je moja odločitev. Da sem si lahko začela ustvarjati novo življenje, sem izbrala dobro, zato sem vse, kar je bilo hudo, pospravila v eno škatlo. Zaradi vsega preživetega sem imela tudi zdravstvene težave. Prebolela sem raka. Dolgo nisem sprejemala nobene terapije, saj nisem nikomur več zaupala. Ko sem leta 2021 na poziv Vatikana ponovno pričala, sem nekaj časa po tem doživela blokado čustev. Takrat sem se odločila za terapijo (sama si je izbrala terapevtko, ki so jo plačali jezuiti, op. p.), po kateri sem ponovno zadihala. Skozi terapijo in predelavo travme sem dobila potrditev, da bom lahko zaživela svobodno in dobro le, če ne bom gojila nobenih negativnih čustev do njega. Spet sem dobila oblast nad svojim življenjem, kar je zame pomenilo začetek nove poti.
LL: Z Glorijo sva se takoj ujeli tudi zato, ker tudi sama nisem želela, da bi bil film nasilen. Niso me zanimale podrobnosti spolnih zlorab.
Federica Tourn (FT): Mislim, da je skozi film mogoče čutiti našo povezanost, in to je moč filma in obenem njegova sporočilnost.
Laura Sgrò (LS): To je ganljiva zgodba o ženskah, ki so se združile v borbi v tem mizoginem svetu. Vse, kar Gloria želi, je, da bi se skozi odločitev cerkvenega sodišča potrdila resnica. Da je torej živela, kar je pričala. Kazen za tistega, ki je zlorabljal, je zgolj posledica.
Slovensko občinstvo je film videlo pred italijanskim
Film Nune proti Vatikanu je bil premierno prikazan na lanskoletnem filmskem festivalu v Torontu, nakar je pot nadaljeval še po nekaterih ameriških filmskih festivalih. Svojo premiero v Italiji bo doživel šele prihodnji teden, na festivalu v Bariju. Režiserka Lorena Luciano, ki je med drugim prejemnica nagrade emmy za dokumentarni film o usodni begunski poti čez Sredozemlje, pravi, da ga je veliko producentov in distributerjev, ki jih je kontaktirala, označilo za problematičnega prav zaradi strahu pred Katoliško cerkvijo. Prav tako je bilo zanj težko zbrati denar. Odločilna je bila podpora izvršne producentke in zvezdnice znamenite serije Zakon in red Mariske Hargitay.
Kako je prišlo do ideje, da bi zgodbo Glorie in njenih sotrpink prenesli v dokumentarni film?
LL: Sama sem Italijanka, obiskovala sem katoliške šole in ko sem leta 2019, tik preden je v Vatikanu potekalo globalno srečanje o zaščiti mladoletnih oseb v Cerkvi, prebrala članek Lucette Scaraffia o zlorabah redovnic s strani klera, siljenju v splave (članek je bil objavljen v mesečniku Donne chiesa mondo, uradnega vatikanskega časopisa L'Osservatore Romano. Scaraffia v dokumentarcu govori o tem, da jim je Vatikan ukazal, naj o zlorabah nun ničesar ne objavljajo. Kasneje je zaradi pritiskov odstopil celoten uredniški odbor, op. p.) resničnost butnila vame, saj sem pred tem prek filma Spotlight spremljala zlorabe mladoletnih v bostonski nadškofiji. Obenem sem bila zgrožena, da je Vatikan potreboval skoraj dve desetletji od tega škandaloznega primera za sklic prvega srečanja na temo zlorab, ob robu katerega sem se srečala z veliko preživelimi žrtvami. Intenzivno sem to temo eno leto raziskovala v Italiji, Španiji, Franciji in tudi ZDA. Spoznala sem, kako veliko je tovrstnih primerov, obenem pa tudi, kako težko je žrtvi spregovoriti. Nismo mogli najti ene osebe, ki bi se bila pripravljena izpostaviti z imenom in priimkom. To je nasploh velika težava. Anonimna pričanja mogoče odmevajo dva tedna in potem vse potihne. Anonimnost žrtve tudi najbolj ustreza cerkvenim dostojanstvenikom, škofom, nadškofom, redovnim predstojnikom, saj jim to sporoča, da so preživeli preveč prestrašeni, da bi se izpostavili, zato čakajo, da se anonimne obtožbe poležejo in da lahko nadaljujejo po ustaljenem vzorcu. Tudi zato je prišla Federica Tourn, ki je objavila pismi Glorie in Mirjam, zame kot naročena. Prosila sem jo, če bi nas povezala. Med nami je takoj kliknilo. Skozi film sem ob že povedanem želela pokazati, kakšen pogum je potreben, da se izpostaviš, pa tudi, kako pomembna je pri tem podpora drugih. Podpora je v prenesenem pomenu vojska, ki ti ob tvojem lastnem pogumu in notranji moči daje še dodatno moč.
Grožnje in molk
Ste se, vsaka na svojem področju, soočale s kakšnimi grožnjami, vam je kdo dobronamerno svetoval, da opustite svoje delo?
FT: Odgovor Vatikana v tovrstnih primerih je vedno molk in ignoranca, pri čemer je Italija primer zase, saj je že v medije težko prodreti s pisanjem o Katoliški cerkvi in zlorabah, ki se dogajajo v cerkvenih krogih. Nihče se noče soočiti s Katoliško cerkvijo.
LS: Vatikanske oblasti in italijanska politika so močno prepletene, cerkveni predstavniki imajo še vedno velik vpliv na italijanske politike. Sicer pa sem v začetku kot odvetnica, ki je sodelovala v številnih primerih proti Katoliški cerkvi; prvi je bil Vatileaks II (finančni škandal, op. p.), drugi Vatikansko dekle (primer 15-letne Emanuele Orlandi, ki je ob vračanju domov v Vatikan, kjer je prebivala njena družina, pred štirimi desetletji izginila, op. p.) imela veliko težav. Večkrat so mi poškodovali avto, policiji sem bila primorana prijaviti tudi razne grožnje. Zdaj me nihče več nič ne vpraša, saj vedo, da ne bom odnehala.
Odvetnica, ki so ji v Vatikanu nadeli vzdevek "morska čarovnica"
Laura Sgro, odvetnica petih nekdanjih sester Loyolk, sodi med italijanske pravniške zvezde. Po diplomi iz prava se je specializirala prav za RKC v kanonskem pravu, iz katerega je doktorirala na znameniti papeški univerzi Tomaža Akvinskega. Podrobno pozna vse uzance zapletenega sistema cerkvenih pravil. S tem znanjem je pred desetletjem dosegla, da je Katoliška cerkev tudi formalno razveljavila ponesrečeno zakonsko zvezo italijanske starlete Valerie Marini. Če je bila zadeva Marini njen preboj, je preobrat v njenem delovanju naredil primer Francesce Chaouqui, žvižgačice, ki je medijem posredovala dokumente o poslovanju vatikanskih institucij; afera je bila po vsem svetu znana pod imenom Vatileaks II, Sgro je dosegla, da jo je žvižgačica odnesla zgolj z desetimi meseci pogojnega zapora. Vse odtlej je Sgro na čelu številnih globalno odmevnih primerov, ki so pošteno zatresli – in še tresejo – temelje Katoliške cerkve. Med drugim zastopa mater švicarskega gardista (vatikanskega stražarja) Cedrica Tornaya, nekdanjega manekena, ki naj bi leta 1998 v nerazjasnjenih okoliščinah ustrelil svojega poveljnika in njegovo ženo. Sgro je zastopala tudi uslužbenca vatikanske banke Domenica Fabiania in Silvio Carluccu, ki so ju odpustili, ker sta se poročila. Pravico v Vatikanu išče tudi za petnajstletno Emanuele Orlandi, ki je leta 1983 izginila brez sledu, ko se je vračala iz glasbene šole. Vse odtlej ne ponehajo govorice, da je umrla kot žrtev pedofilskih struktur, ki naj bi obvladovale sam vrh RKC. (Dokumentarno serijo o tem primeru so pred leti na Netflixu gledali tudi številni Slovenci.) O večini naštetih primerov je napisala knjige. Tudi o primeru Rupnik, ki jo je naslovila Sveta posilstva. Za Vatikan je trn v peti, zato so ji v cerkvenih krogih nadeli vzdevek "morska čarovnica". Morska zato, ker prihaja s Sicilije.
GB: Ko sem se odločila, da bom prijavila zlorabe, mi je starejši duhovnik dejal, da je to tako stara zgodba, da je bolje molčati.
FT: Vatikanske institucije me ignorirajo, a po drugi strani sem govorila z veliko duhovniki, škofi, tudi jezuiti na visokih položajih, ki pa so želeli ostati anonimni. Občutek imam, da si številni kleriki želijo govoriti o zlorabah, a nimajo poguma javno spregovoriti. Nimajo poguma v Cerkvi zahtevati razprave o tej boleči rani. Niso prestrašene samo žrtve, prestrašeni so tudi posamezni kleriki, saj se zavedajo moči institucije v odnosu do posameznika. A o strahu naj pove kaj več Gloria. (Lucetta Scaraffia v dokumentarcu pove, da je v Vatikanu poslušnost samoumevna. "Cerkev je pomembnejša od posameznih človeških življenj." op. p.)
GB: Ko sem leta 1993 zlorabo prijavila v skupnosti, ljubljanskemu nadškofu Alojziju Šuštarju in tudi jezuitskemu provincialu, se ni zgodilo nič. Vse so prikrili. Ko so me leta 2021 iz Vatikana spet prosili, naj pričam, sem pristala v to. In ko po enem letu nisem prejela nobenega odgovora, sem na dikasterij za nauk vere naslovila pismo, v katerem sem izrazila dvom, da so mi verjeli, glede na to, da ni bilo odgovora. Odgovor je spet bil tišina. In ta tišina ti pove, da ne obstajaš, da zanje nisi vreden nič.
LS: In to ni spodbudno za žrtve, ki zlorab še niso prijavile. Gloria je prijavila zlorabo, a se proces pred sodiščem sploh še ni začel, zato se žrtve, ki tega koraka še niso naredile, sprašujejo, zakaj bi se s prijavo izpostavljale, saj s tem tvegajo maščevanje.
FT: Rupnik je bil in je še vedno zelo vpliven mož v Vatikanu. Zaščiten je bil tudi pri papežu Frančišku. Predstavljajte se, da se ženska zoperstavi taki moči.
GB: Čutila sem strah, ampak ta nikoli ni imel zadnje besede zaradi podpore, ki sem jo imela.
Iz filma je videti, da vam je bila v veliko podporo vaša sestra, ki o zlorabah vse do vašega izstopa iz skupnosti ni vedela nič. Kako pa je bilo v sami skupnosti? So druge sestre kaj slutile, ste sami vedeli, slutili, da je še katera od njih žrtev zlorab?
GB: Družine o dogajanju v skupnosti niso vedele nič, saj smo bile postopoma povsem odrezane od njih. Rupnik je postavil pogoje življenja znotraj skupnosti. Njegov vpliv je bil globok in močan. Sestre, ki niso ustrezale njegovemu kalupu, so bile postavljene povsem na stran. Med nami so bile velike razlike. Z manipulacijo nas je nekatere povsem osamil. Nismo imele nobenega odnosa več ena z drugo. Edini, ki je zagotavljal odnos, je bil manipulator. Vedeti morate, da je na začetku vsake zlorabe manipulacija. Deluje na osebnem nivoju, tudi znotraj samega konteksta, kot so spoved, duhovno vodstvo, zaobljube.
Mirjam Kovač (MK): V skupnosti smo bile vse sestre žrtve njegove manipulacije, če je duhovni zlorabi mogoče reči manipulacija. Nismo imele osebne svobode, celo kraja in načina molitve si nismo smele same izbirati. Spovedniku nisem smela povedati vsega, kar sem želela. Ko smo doživljale zlorabe, sploh nismo bile sposobne razmišljati samostojno.
Ste skozi svoje delo ugotovili, ali je pri izbiri žrtev obstajal kakšen vzorec?
LS: Sama sem odvetnica petih žrtev. Dobila sem tudi pisma veliko drugih redovnic, ki so bile zlorabljene, a se ne želijo izpostaviti. Vzorec je vedno enak. Tisti, ki zlorablja, najde šibko točko te osebe, jo osami in si jo podredi. Druga stvar, ki je pomembna, je, da se mu pri tem ne mudi. Ko osebo osami, dobi popolno kontrolo nad njo in lahko dela z njo, kar želi. V tragediji so zgodbe posameznic zelo raznolike, pristop je vedno enak.
FT: Za duhovnika je še toliko lažje, ker ima duhovno oblast nad redovnicami. Hkrati se od redovnic pričakujeta razpoložljivost in pokorščina, ki sta bila glavna principa skupnosti.
LS: Bog je življenjska izbira teh žensk in duhovnik je najbližja pot do tega, da bi se približale Bogu, zato se popolnoma prepustijo duhovnemu očetu, s čimer predatorju olajšajo delo. Zlorabitelj uporablja Boga kot orodje za zlorabo. V tem primeru duhovnik ni le zločinec, temveč je tudi slabič, saj izrablja Boga za manipulacijo in zlorabo. Obenem je treba vedeti, da za Katoliško cerkev zloraba ni zločin, ampak greh.
GB: Ko je oseba zlorabljena, ni le osebnostno krhka, krhkost je v tem primeru položaj, v katerem se znajde človek kot celota; psihično, fizično in osebnostno. Zato je govoriti resnico, kaj se je zgodilo, prvi korak na dolgi poti, da iz žrtve postaneš opolnomočena oseba, sicer se vedno identificiraš z vlogo žrtve.
Dejali ste, da ste zlorabo prijavili tudi nadškofu Šuštarju. Kaj vam je takrat povedal?
GB: V prošnji za izstop iz skupnosti, pomladi 1994, sem opisala zlorabe in mu pismo osebno predala. Kaj je rekel? Nič, ker je že vse vedel, jaz sem pa jokala.
Sta se srečala na štiri oči?
GB: Da. Za zlorabe je vedel, saj sem jih leto prej prijavila predstojnici skupnosti, Ivanki Hosta, ki jih je prenesla nadškofu. Kasneje je bil tudi sestanek med njima, Rupnikom in dvema pričama. A se ni zgodilo nič. Zlorabo sem pred izstopom iz skupnosti želela pri spovedi zaupati tudi Rupnikovemu spovedniku, jezuitskemu kardinalu Tomašu Špidliku. Ni me želel poslušati. Rekel je, da to ni njegova stvar.
MK: Hosta je samo prosila, da bi se Rupniku prepovedal dostop do skupnosti Loyola, saj so ravno v tistem času na kongregaciji za redovne skupnosti potrjevali pravila same skupnosti in če bi se razvedelo za zlorabe, lahko tudi ne bi prišlo do uradne ustanovitve same skupnosti.
Sedanji novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje, ki je bil od leta 1994 do 1997 Šuštarjev tajnik, je leta 2022, ko je bil vprašan, ali je nadškof nakazal, da ve o zlorabah, odvrnil: "Očitno je vedel, a vedeti morate, da so bila pred 30 leti merila presojanja o tovrstnih stvareh veliko bolj nedorečena." Ljubljanski nadškof Stanislav Zore pa je takrat pojasnil, da med dokumentacijo niso našli nič.
LS: Zelo učinkovit tajnik!
MK: Od drugih sester sem slišala, da je nadškof Šuštar pred smrtjo vrnil dokumente skupnosti, in ti dokumenti bi morali ostati v njenem arhivu. A dokumentov o razlogih za izstope tudi drugih sester ni več, razen če so jih shranile izstopajoče sestre ali če so ostale kopije v arhivu skupnosti. Prošnje in drugo dokumentacijo sester, ki so prosile za izstop, naj bi "uničil" nadškof Franc Rode.
GB: V treh desetletjih so sestre pisale več slovenskim nadškofom o trpljenju v skupnosti, a so jih ignorirali.
Sami ste dejali, da so k vam kot tajnici Skupnosti prihajale druge sestre, ki so vam želele zaupati zlorabe, a ste jih napotili k Hosti. Si danes očitate, da ste tako ravnali?
MK: Ne, ne očitam si. Menila sem, da je Ivanka tista, ki bi to morala vedeti. Nisem pa vedela, da ona ve za vse te zlorabe in da bo stvari peljala na način, da resnica ne bo prišla na dan, zato si tega ne očitam. Edino, kar si očitam in zaradi česar mi je še danes hudo, je, da sem takrat pustila Glorio samo. Ona je izstopila leta 1994, jaz dve leti kasneje. Po tridesetih letih sem jo poiskala in od takrat, tudi z nekaterimi drugimi bivšimi sestrami, poskušamo ponovno graditi sestrinstvo, kot smo ga želele živeti v Skupnosti.
Ali Ivanki Hosta pripisujete enako krivdo kot Rupniku, saj je, kot ste dejali, vedela, a ni ukrepala?
GB: Zdaj vemo, da je ona vedela o zlorabah, a ni naredila nič, da bi jih preprečila. Nikoli se ni postavila na našo stran. Vedno je bila tiho, kasneje pa je začela kriviti nas sestre, češ da smo se spečale z moškim.
Sistem v Cerkvi ščiti predatorje
Kje je danes Rupnik?
FT: Ko ni po svetu, je v Rimu, V Centru Aletti ali drugih rezidencah. On še vedno dela. Cerkev ga ni nikoli ustavila. Sistem v Cerkvi še vedno ščiti predatorje, zlorabitelje. Gre za sistemsko zlorabo.
GB: Kot je dejal v filmu Hans Zollner, jezuit, ki opozarja na nujnost preventive, o primeru Rupnik se ne govori, ker tisti na vrhu tega nočejo.
Konec lanskega leta je bilo na cerkvenem sodišču imenovanih pet sodnikov v primeru Rupnik. Med njimi tudi ženske. V kateri fazi postopka je primer?
LS: To sodišče je pristanišče megle. Čeprav sem odvetnica petih nekdanjih redovnic, katerih primere bodo obravnavali, ne vem nič. Ne prejemam nobenih obvestil, nisem prejela nobenih sodnih spisov. Tudi govoriti niso želeli z menoj, ko sem poklicala, da bi se pozanimala o primeru. Tudi to je v primeru Rupnik zanje preveč. Sicer ne slovijo kot transparentni, a v tem primeru so presegli sami sebe. Okoli Rupnika je spletena močna zaščitna mreža.
Torej vas bodo obvestili le o sodbi?
LS: Morda, kdo ve. Mi bomo vztrajali. Po principu kapljice, ki vztrajno kaplja, bomo vztrajali, dokler bo treba. Ne mislimo se umakniti niti za korak. In pri tem ni pomembno, koliko kapljic bo moralo pasti, da bo resnica prišla na dan.
Naj film opogumi druge žrtve
V zadnjih letih je bila sprejeta vrsta dokumentov, s katerimi naj bi v Katoliški cerkvi ubrali pot pomoči žrtvam, sankcioniranja storilcev, preventivnega delovanja. Kako se to uresničuje v praksi?
LS: Glede odnosa do redovnic ni nobenih sprememb. Pri zlorabah mladoletnih s strani klera je sicer sprejetih veliko dokumentov, a vsaj v Italiji sprememb ni, saj ni kazni, če škofje ne poročajo o primerih zlorab. Civilnim oblastem jim pa tako ali tako ni treba poročati.
FT: Kaj, če sploh kaj, se dogaja na cerkvenem sodišču, pa nikoli ne veš. Veliko je govora o ničelni toleranci do storilcev, a vse to je bla, bla, bla. Ščitijo zgolj sami sebe, za žrtve jim ni mar. Tudi v Sloveniji ga je, potem ko so ga jezuiti izključili zaradi neposlušnosti, v svojo škofijo inkardiniral (sprejel, op. p.) koprski škof Jurij Bizjak. Povsem brez zadržkov je, ko sem ga poklicala, govoril o prijateljstvu z Rupnikom ter dodal, da nekdanjim redovnicam ne zaupa. Aktualni škof Peter Štumpf se je izgovoril, češ da ne zna dovolj italijansko, da bi govoril z mano. Zanimivo, glede na to, da je študiral v mojem rojstnem kraju, Torinu.
GB: Veliko lepih besed, nobenih dejanj!
LS: Danes (14. 3., op. p.) je bil začetek sodnega leta v Vatikanu in papež Leon je govoril o pravičnih procesih, pospremljenih s krščansko dobroto in nujnosti sojenja v razumnem roku. A v našem primeru se to še sploh ni začelo. Pred tem je rekel, da morajo imeti žrtve potrpljenje, saj da so postopki zahtevni in dolgi.
Verjamete, zaupate v pravičnost sodbe ob vsem povedanem o vplivu, ki ga Rupnik še vedno uživa v najvišjih cerkvenih krogih?
LS: Moramo verjeti, da bo sodba pravična, in storili bomo vse, da taka tudi bo. To je pomembno tako za žrtve, ki pričajo o zlorabah, odvetnike, ki jih zastopajo, medije, ki poročajo o zlorabah …
FT: Ta film je prikazal dejstva in je obenem odgovor, kdo Rupnik je. Po tem filmu nihče ne more reči, da je Rupnik nedolžen. S širjenjem resnice je sprememba mogoča. Rupnik ne zmaguje. Upamo, da bo film opogumil številne druge žrtve, da spregovorijo in sistem prisilijo k drugačnemu ravnanju, kajti po trenutnih pravilih Cerkev izkorišča sistem, da pridobi informacije o potencialnih žrtvah in ne za to, da bi jih poskušala zaščititi. Zato se v posameznih državah morajo vzpostaviti neodvisne komisije, ki bodo preiskale zlorabe. Krajevne cerkve ne morejo preiskovati zločinov, ki so jih storili njihovi predstavniki.
LS: Spolne zlorabe v Katoliški cerkvi so velika družbena rana, zato ob koncu vsakega primera zelo jasno povem, da bi morale biti redovnice vzgojene, da zlorabo ne prijavijo le predstojnici, temveč tudi civilnim oblastem. Kdor naredi kaj takega, kot je Rupnik Glorii, ne sme biti samo prestavljen, odpuščen iz duhovniškega stanu, ampak mora v zapor. Tam bo imel veliko časa za razmišljanje. To je idealen kraj zanj, ne pa župnija, kjer lahko nemoteno dela naprej.
FT: Žrtvam bi rada povedala, naj se ne obotavljajo, naj gredo na policijo, saj je najpomembneje nekomu se zaupati, prekiniti molk, sicer ostaneš ujetnik svojega lastnega zapora.
Imajo le verniki moč prelomiti s trdovratno prakso ščitenja storilcev, ko gre za ravnanje v Katoliški cerkvi?
FT: Da, ne le žrtve, predvsem verniki bi morali zahtevati spremembo ravnanj.
LS: Verniki so že tako navajeni na nasilje in zlorabe, da se jim to ne zdi več nesprejemljivo. Sprejemanje take prakse je stvar vzgoje in tu mora priti do sprememb. Pogosto se poskuša tudi prevaliti krivdo na žensko. To je sekundarna viktimizacija. In to se vedno dogaja samo v primerih zlorab žensk. Ženske se dejansko morajo trikrat braniti; najprej pred predatorjem, nato pred mnenjem okolice in javnosti in nato še pred sistemom. Zato se vedno znova sprašujem, kako lahko vernik prosi za posredovanje pri Bogu pred mozaikom, ki je bil ustvarjen, medtem ko je zlorabljal ženske! (Rupnika je po tem, ko sta ga Gloria in Mirjam javno obtožili zlorab, prijavilo še trideset oseb. Niso bile vse redovnice, op. p.)
